Galerija Prečna

Les nosi svetlobo na več načinov. V sebi hrani spreminjajočo se svetlobo gozdne krošnje, pod katero je rasel, tih žar sonca ob zori in mraku ter toplino domov in rok, ki so se ga dotikale. Vsak kos diha zgodbe o svojem času v naravi in sobivanju z ljudmi – preživete letne čase, sledove uporabe in tiho pričevanje vsakdanjega življenja.

V rokah umetnika Rafaela Košca Tekavca ti fragmenti nekoč pozabljenega lesa dobijo novo svetlobo – prenovljeno identiteto, oblikovano skozi formo, teksturo in domišljijo. Njegovi materiali ne izvirajo iz živih dreves, ampak iz tistih, ki so že živeli med ljudmi in nosijo svojo lastno zgodbo. Prisluhne letnicam, grčam, barvi – in jim dovoli, da same vodijo svojo preobrazbo. Tako nastajajo predmeti, ki niso le uporabni, temveč nadaljujejo pripoved: posode, žlice, sklede in skulpturalne oblike, ki prepletajo funkcionalnost in umetnost.

Svetloba je tukaj hkrati fizična in simbolična. Filtrira se skozi perforirane površine in ustvarja čipkaste sence; blešči na gladkih, poliranih krivinah; razkriva kontraste med jedrovino in beljavo. Hkrati pa je to svetloba prenove – umetnikovo dejanje oživljanja tistega, kar je bilo zavrženo oz. pozabljeno, umeščanja starega lesa v nove kontekste in odpiranja prostora za nove zgodbe.

Rafaelovo delo je globoko zakoreninjeno v njegovem vseživljenjskem odnosu z naravo. Odraščal je med gozdovi in travniki Kozjanskega, kjer je drevesa spoznal ne le kot del krajine, temveč kot prijatelje in zaveznike. Njegova umetniška praksa združuje obrtniško spretnost in kiparsko intuicijo, ki jo navdihujejo leta restavratorskega dela in oko, izurjeno v disciplinah risanja, kaligrafije in oblikovanja. Njegova kiparska čustvenost odraža vpliv Michelangelovega globokega razumevanja oblike, ki izhaja iz surovega materiala, organskih oblik Henryja Moora, poetične angažiranosti Rebecce Horn s prostorom in gibanjem, igre Anisha Kapoorja s prazninami in svetlobo, iskanja esencialne oblike Constantina Brancusija in taktilne izraznosti Augusta Rodina. Ti navdihi se odražajo v ravnovesju med trdnostjo in odprtostjo, intimnostjo in monumentalnostjo, tišino in preobrazbo.

V razstavi Svetloba lesa vsaka krivina in odprtina vabita k razmisleku o vzdržljivosti naravnih materialov – ter o naši lastni odgovornosti do njih. Dela narave ne posnemajo, temveč govorijo z njenim glasom in nas opominjajo, da lahko svetlobo, tako kot življenje, vedno znova prenašamo naprej, jo na novo osmislimo in delimo.

Rodil sem se na Kozjanskem. Otroštvo sem preživel na bregu s prelepim razgledom proti Savinjskim Alpam in vzpetini Rifnik na eni ter proti Boču na drugi strani. Narava mi je v obilju postregla s svojimi čudesi in že zgodaj v meni prebudila občutek za lepo. Da bi se mi otroški razgledi še bolj odprli, sem plezal na drevesa. Drevo je tako poleg živali postalo moj največji zaveznik in prijatelj. Kmalu so mi moji ljudje dodelili nadimek VRABČI, danes ga na svojih izdelkih uporabljam kot logotip.

Moj umetniški izraz najlažje zaživi v lesenih izdelkih, ki poleg estetske vrednosti nosijo tudi praktični namen. Restavratorske izkušnje mi omogočajo natančno poznavanje različnih vrst lesa. Svoje kiparsko in grafično znanje uporabljam v čutenju oblike lesa in nastajajočih izdelkov, njihove trodimenzionalnosti, svetlobnih komponent in kontrastov. Kot kaligraf v svoje delo vnašam tudi red in disciplino.

Pri delu uporabljam različne vrste lesa: oreh, češnjo, jablano, slivo ... Večinoma je to les dreves, ki so živela med ljudmi in zato ima prav vsako drevo svojo zgodbo in le-te v mojih izdelkih živijo naprej. Ko v roke primem kos lesa, včasih ne vem, kaj bo iz njega nastalo: prisluhnem letnicam, grčam, govorici barve ... pustim jim, da me razveselijo z žlico, s skledo, podstavkom. Tudi orodje, ki ga pri svojem delu uporabljam, izberem po trenutnem navdihu: včasih je to navaden nožek, drugič sekira, teslo ali pa sodobno električno orodje. Pri ročnem orodju se čas ustavi, pri električnem pa podivja, kar se odrazi tudi v izdelku. Za zaščito lesa uporabljam različna naravna olja in čebelji vosek, tako sem razvil tudi svoj lasten proizvod: “Naravna zaščita lesa na osnovi čebeljega voska in smole pohorskih dreves.” Zaradi tega so vsi moji izdelki primerni za uporabo v gostinstvu in kulinariki, pa tudi za neposreden stik s kožo, na primer kot otroška igrača.

Ljubezen do umetnosti se pri mojem ustvarjanju kaže tudi v slikarstvu, kaligrafiji, grafiki, kiparstvu. Predvsem pa sem s srcem zapisan pedagoškemu delu, torej prenašanju svojega znanja in izkušenj mladim in drugim ljubiteljem umetnosti in tradicij.