Rafael Košec Tekavc:
Svetloba lesa

Les nosi svetlobo na več načinov. V sebi hrani spreminjajočo se svetlobo gozdne krošnje, pod katero je rasel, tih žar sonca ob zori in mraku ter toplino domov in rok, ki so se ga dotikale. Vsak kos diha zgodbe o svojem času v naravi in sobivanju z ljudmi – preživete letne čase, sledove uporabe in tiho pričevanje vsakdanjega življenja.

V rokah umetnika Rafaela Košca Tekavca ti fragmenti nekoč pozabljenega lesa dobijo novo svetlobo – prenovljeno identiteto, oblikovano skozi formo, teksturo in domišljijo. Njegovi materiali ne izvirajo iz živih dreves, ampak iz tistih, ki so že živeli med ljudmi in nosijo svojo lastno zgodbo. Prisluhne letnicam, grčam, barvi – in jim dovoli, da same vodijo svojo preobrazbo. Tako nastajajo predmeti, ki niso le uporabni, temveč nadaljujejo pripoved: posode, žlice, sklede in skulpturalne oblike, ki prepletajo funkcionalnost in umetnost.
Svetloba je tukaj hkrati fizična in simbolična. Filtrira se skozi perforirane površine in ustvarja čipkaste sence; blešči na gladkih, poliranih krivinah; razkriva kontraste med jedrovino in beljavo. Hkrati pa je to svetloba prenove – umetnikovo dejanje oživljanja tistega, kar je bilo zavrženo oz. pozabljeno, umeščanja starega lesa v nove kontekste in odpiranja prostora za nove zgodbe.
Rafaelovo delo je globoko zakoreninjeno v njegovem vseživljenjskem odnosu z naravo. Odraščal je med gozdovi in travniki Kozjanskega, kjer je drevesa spoznal ne le kot del krajine, temveč kot prijatelje in zaveznike. Njegova umetniška praksa združuje obrtniško spretnost in kiparsko intuicijo, ki jo navdihujejo leta restavratorskega dela in oko, izurjeno v disciplinah risanja, kaligrafije in oblikovanja. Njegova kiparska čustvenost odraža vpliv Michelangelovega globokega razumevanja oblike, ki izhaja iz surovega materiala, organskih oblik Henryja Moora, poetične angažiranosti Rebecce Horn s prostorom in gibanjem, igre Anisha Kapoorja s prazninami in svetlobo, iskanja esencialne oblike Constantina Brancusija in taktilne izraznosti Augusta Rodina. Ti navdihi se odražajo v ravnovesju med trdnostjo in odprtostjo, intimnostjo in monumentalnostjo, tišino in preobrazbo.
V razstavi Svetloba lesa vsaka krivina in odprtina vabita k razmisleku o vzdržljivosti naravnih materialov – ter o naši lastni odgovornosti do njih. Dela narave ne posnemajo, temveč govorijo z njenim glasom in nas opominjajo, da lahko svetlobo, tako kot življenje, vedno znova prenašamo naprej, jo na novo osmislimo in delimo.