Galerija Prečna

— Razkritje (drugič) —
Med snovjo in podobo

Razstava Majde Gregorič, zamišljena kot »mali« pregled treh desetletij ustvarjalnega dela, se odvija na presečišču med materialnim in duhovnim, med osebno izkušnjo in širšimi zgodovinskimi in družbenimi tokovi. Njena postmedijska praksa, ki presega klasične kiparske ali slikarske žanrske določnice, razpira keramiko kot epistemološko orodje - sredstvo premišljevanja, telesnega angažmaja in čutnega zaznavanja.

Avtorica je v umetniški prostor vstopila s samosvojo, institucionalno neobremenjeno miselnostjo. Po študiju medicine in neformalnem umetniškem izobraževanju se je izpopolnjevala na Japonskem, kjer je srečanje s keramiko zaznamovalo njen nadaljnji odnos do materije, ročnega dela in alkimije, ki jo omogoča ta material. V tem kontekstu se udejani njena temeljna usmeritev: umetnost kot procesualno delo s snovjo, ki presega goli objekt in stopa v območje afektivnega. Skozi delovanje v skupini Voda in kipi je med drugim oblikovala postavitev Prostor časa (1995), ki je prvič izrisal njeni ustvarjalni lok - osebna refleksija zgodovine, ki ne temelji na velikih narativih, temveč na intimni, arhetipski izkušnji sveta v razpadu. Delo ni pričevanje, temveč kontemplacija: razpokana glina, razpokana telesa, razpoke v jeziku sveta.

Od tu naprej se njena umetniška drža vzpostavlja kot zavračanje dekorativnega in ornamentalnega, v prid ekspresivnim in taktilnim potencialom materije. Glina, pogosto razumljena kot zemeljski, »nizki« material, se v njenih rokah transformira v nosilko notranjih razreševanj. Ne oblikuje teles, temveč njihove usedline - spomine, bolečine, ranljivosti. Postavitve, kot so Šest stavkov iz Prostora časa (1995), Razkritje (1999) in Prisebnost v samoti (2003), tematizirajo žensko telo ne kot reprezentacijo, temveč kot prostor zaznamovanosti: fizične, duhovne, zgodovinske. Intimnost se tu ne kaže kot osebno razgaljanje, temveč kot zapis skozi materijo - fragmentiranost, poroznost, organska forma kot nosilka pomena.

Z deloma Postelja št. 4,3 (2006) in sodelovanjem z Markom Jakšetom pri sliki Platonova votlina (2005-2025) vstopi v slikarski medij, a ne kot zamenjava »kiparske« gline, temveč kot poskus razširitve pogleda. Prostorskost se umakne metafizičnosti podobe. Gre za nadaljevanje njene logike razslojevanja - podoba ni več ploskovita, temveč sedimentna, s svojo lastno topografijo pomena.

V danem kontekstu je povedna tudi serija Krila (2008), v kateri umetnica uporabi podobo blazine - mehke, vsakdanje forme, ki jo preščipne železna veriga. Blazina, ki jo umetnica reproducira, je izvedena v treh barvnih variacijah in s pomočjo digitalnega tiska prenesena na platna. Blazine aludirajo na »krila«, napeta med udobjem in zadušitvijo, med ranljivostjo in sublimacijo. Ta metamorfoza ni zgolj motivna, je gesta, ki ponovljivost razume kot način razpiranja pomenov skozi reproduciranje. Digitalni tisk tu ne predstavlja (de)materializacije, temveč spremembo razmerja med podobo in snovjo, krila niso več kiparski objekt, temveč utripajoča matrica, ki zadržuje telesnost in jo hkrati odpravlja.

Razstava prikazuje umetniško prakso, ki jo je oblikovalo življenje na presečišču Japonske, Istre in Ljubljane. V njej ni linearnega razvoja, temveč cikličnost, vračanje, plastenje. Glina, tekstura, podoba, skupnost - vse te osi so sooblikovale Majdo Gregorič kot ustvarjalko, ki ne ločuje med umetniškim in eksistencialnim. Njena »delo« je obenem tudi način bivanja, prostor odpora in tišine, osebne arheologije in kolektivne občutljivosti. Ustvarja prostore, kjer telo ni reprezentirano, temveč zapisano - v sledi, v razpoki, v poroznosti, ki govori.

* * *

Majda Gregorič (1960, Koper) je umetnica, ki ustvarja v različnih materialih in tehnikah ter izhaja iz svoje večkulturne in ženske izkušnje. Po študiju na Medicinski fakulteti in neformalnem izobraževanju na področju likovnih umetnosti v Ljubljani se je izobraževala na šoli za keramiko Gyokatozan v Kagoshimi na Japonskem. Leta 1995 je soorganizirala prvo veliko skupinsko razstavo keramike z željo, da bi ta medij dobil primeren prostor v slovenskem kulturnoumetniškem prostoru. V svoja keramična dela vpeljuje tudi performativne prakse, ki jih je prvič združila v delu Prisebnost v samoti in jih predstavila v okviru festivala Mesta žensk v Moderni galeriji v Ljubljani (2003) in kasneje v Studio Tommaseo v Trstu (2003). Po rezidenci v Cité Internationale des Arts v Parizu, ki se je je udeležila leta 2004, se je njen izraz razširil še na druge medije, kot so video, fotografija in umetniške prakse, ki poudarjajo proces dela. Majda Gregorič obravnava prostor kot kiparski material, ki pripoveduje zgodbe in nagovarja gledalce k refleksiji. Je ustanovna članica skupine Cirkulacija 2 ter članica DLUL in ZDSLU. Živi in dela v Istri.